Nekdaj je obstajal sistem, ki je gradil narode. Temeljil je na zaščiti lastne industrije, na vlaganju v infrastrukturo, na razumevanju, da se moč države meri po tem, koliko daje nazaj tistim, ki jo držijo na nogah. Bil je tudi drugi sistem. Tisti, ki bogati peščico, izčrpava množice, spodbuja špekulacijo in poveličuje nestabilnost kot pogoj za dobiček.

Prvi je gradil tovarne, drugi napihoval finančne balone. Prvi je dvigal delavski razred, drugi ga je razdelil. Prvi je potreboval mir, drugi živi od krize. In ravno ta drugi sistem danes vodi večino sveta. Vodi države, ki same sebe ne morejo več prepričati, da imajo prihodnost.

Tisti, ki so še imeli pogum udariti po tej ureditvi, so bili hitro označeni kot nevarni, ekstremni in grožnja demokraciji. Ne zato, ker bi predstavljali nevarnost za ljudi, ampak zato, ker so bili nevarni za parazitski red, ki ima v rokah finance, medije in politiko.

Družba, ki ne zna več nagraditi ustvarjalnosti, raje izvaja kaos. Če ne more več zagotoviti dela in varnosti, potem ponuja zunanjega sovražnika. In ko to ne deluje več, ko udari realnost, potem pride vojna. Ne kot izbira, ampak kot orodje za ohranitev kontrole.

Danes ne govorimo več o razvoju. Govorimo o nadzoru. Ne govorimo o sodelovanju. Govorimo o podrejanju. Vsak, ki to zavrne, postane cilj. Imperij, ki ne zna več graditi, bo rušil. Najprej druge. Na koncu sebe.

In prav zato smo tarča. Zato smo medijsko izolirani in utišani. Ker ne pristajamo na igro, kjer ljudje štejejo le kot volilni odstotek. Resni.ca ni nastala zaradi statusa, ampak zaradi preboja v sistem. Ne zato, ker bi iskali konflikt, ampak zato, ker nismo več pripravljeni molčati. Naš moto ni prazna parola. Moč ljudem ni slogan. Je obljuba in obveza, da se ne uklonimo in vztrajamo tudi takrat, ko ostanemo sami.

Kajti zgodovino pišejo tisti, ki vztrajajo, ko se vsi drugi predajo.