Naslov tega predgovora je, upam, jasen: če bi ljudje ne imeli problemov z zdravljenjem, zdravniki in zdravstvom nasploh, potem te knjige ne bi bilo.

Kdor je bral mojo Kroniko koker koronika (Pivec, maj 2020) ali pa vsaj spremljal moje objave na FB strani Brankogradišnik1951 – Pod palubo istega čolna (preimenovani v Sreča v istem čolnu, opuščeni pa 1. novembra 2021), bo iz naslova gotovo sklepal, da gre za knjigo o kovidarski »operaciji« doma in po svetu. In imel bo do neke mere tudi prav: v knjigo je uvrščeno kar nekaj od 108 besedil iz časa med 1. decembrom 2021 pa do konca aprila 2022, v katerem sem se na Facebooku mrzlično ali zagreto postavljal po robu kemokraciji.

Kdor me bolje pozna po nekaj starejši uspešnici Iskanje izgubljenega zdravja (UMco 2018), pa bo morda raje pomislil, da sem se zgledoval po slednji: da gre torej za impresionistično prvoosebno poročilo o različnih vidikih delovanja in kvarjenja človeškega telesa. Tudi ta bo imel do neke mere prav: knjiga je zagotovo prvoosebna, saj poroča o raznih mojih zdravstvenih zgodah in nezgodah, ne manjka pa ji vendarle tudi poljudnih predstavitev pomembnih okvirnih tem o razmerju med posameznikom in družbo oziroma med bolnikom in medicino. Sam se zavzemam predvsem za to, da posameznik izpuli iz klešč družbe, medicine in kemofarmacevtike vzvode nadzora, ki mu onemogočajo, da bi, tudi če si za to prizadeva – a večina ljudi se itak sprijazni z vsiljeno »komplianco« do ukazov in napotkov zdravstva – v celoti spet prevzel odgovornost za svoje zdravje, življenje in smrt.

Če imam prav, potem je posameznikova ključna dolžnost, da sam skrbi zase in svoje zdravje, ne le s tem, da zavrača iatrogeno medicino, marveč tudi s tem, da skrbi za svojo samonego, samooskrbo in samoobnovo.

Komur bi se zdelo, da tule manjkajo mnoge zanimive teme, tega torej napotujem na prejšnjo knjigo Iskanje izgubljenega zdravja (UMco 2018). Nisem se želel ponavljati, in kar mu morda manjka tu, bo, upam, našel tam.

Dolgo že se držim načela, da naj vsak piše in govori o tistem, na kar se najbolje spozna. In tako tudi na tem področju pišem predvsem o sebi in lastnih izkušnjah, ki so pomagale izoblikovati moj zdravstveni in prebolevniški nazor. Zato v knjigi ne predstavljam nadrobneje področij medicine, s katerimi nisem imel osebne izkušnje. Kar pa je vseeno, kajti izkušnje, ki sem si jih nabral – glede vprašanj pacientske pohlevnosti (v zdravniškem žargonu »kompliance«) in slepega zaupanja v stroko – bodo enako dobro rabile bralki ali bralcu tudi na drugih kritičnih področjih, lastnih bralkam in bralcem.

Podnaslov knjige in razdelitev po temah ironizirata iluzijo novodobne medicine (s poreklom iz 18. stoletja), češ da je človeško telo stroj, sestavljen iz več ločenih mehanizmov s predvidljivimi funkcijami, in njeno deluzijo, da je mogoče z nadomeščanjem posameznih servisnih delov – pa tudi z vdelavo novih, tehnološko izboljšanih umetnih »programov« – telo vzdrževati, ne da bi bil s tem človek kot biodinamična celota pahnjen iz homeostaznega in alostaznega ravnovesja, nujnih za dobro zdravje. (Homeostaza je zmožnost organizma, da vzpostavlja osnovno ravnovesje v delovanju, alostaza pa pomeni njegovo zmožnost, da se na temelju izkušenj vnaprej odziva na pričakovane spremembe v okolju, tako da bo delovanje telesa ob nastopu spremembe že optimizirano.)

Že pred pol stoletja je genij uporabne sociologije Ivan Illich (1926—2002) napisal svojo Medicinsko Nemezo, v kateri je koncizno napovedal sedanje stanje zdravstva (bolj prav bo »bolezenstva«). Prisluhnimo mu:

»Rutinsko izvajanje zgodnjih diagnostičnih testov na velikih populacijah garantira medicinskemu znanstveniku široko bazo, iz katere bo odbiral primere, ki se bodo kar najbolje skladali z obstoječo medicinsko ponudbo ali pa bodo najbolj uporabni pri doseganju ciljev kake raziskave – neglede na to, ali te terapije njihove tegobe zdravijo, od njih rehabilitirajo ali jih blažijo. V tem procesu se ljudje krepijo v veri, da so pravzaprav stroji, ki bodo zdržali toliko dlje, kolikor večkrat se bodo oglasili na servisu, in tako niso samo dolžni, ampak tudi prignani v to, da poravnavajo stroške tržnih raziskav in prodajnih operacij medicinskega establišmenta.

Diagnoza vselej intenzivira stres, opredeljuje nezmožnost, vsiljuje nedejavnost in usmerja pozornost k možnosti neokrevanja, negotovosti in odvisnosti od medicinskih odkritij v prihodnosti, kar je vse skupaj enako izgubi avtonomije samoopredeljevanja. Oseba je na ta način izolirana v specialno vlogo, ločena od normalnega in zdravega, mora pa se podvreči avtoriteti specializiranega osebja. Ko se družba že zorganizira za lov na bolezen, pripiše diagnozi dimenzije epidemije. Ta ultimativni triumf terapevtske kulture spremeni neodvisnost povprečno zdrave osebe v nevzdržno obliko odklona.

Dolgoročno tovrstna poglavitna dejavnost takih notranje upravljanih sistemov vodi v fantomsko produkcijo dolgosti življenjskega pričakovanja »na metre« – kot blaga. Z enačenjem statističnega človeka z biološko enkratnim človekom se ustvari nepotešeno povpraševanje po končnih virih. Posameznik se mora podrediti višjim ‘potrebam’ celote, preventivne procedure postanejo prisilne, pacientova pravica, da sam odloča o svojem zdravljenju, pa odfrči skozi okno, brž ko mu doktor začne dokazovati, da se mora podrediti diagnozi, saj si družba ne more privoščiti bremena kurativnih procedur, ki bi bile celo še dražje.«

Mimogrede: Medicinsko Nemezo sem prevedel prav jaz in je tudi izšla (KUD Logos, 2023). Napisal sem tudi prevajalski esej o njej, s posebnim poudarkom o vprašanju prevajanja in rabe besede »zdravilo«. Varianto moje argumentacije, zakaj je treba besedo v rabi ukiniti, najdete tukaj pod naslovom Farmakoglosija.

Sam sem, kot boste videli v poglavju Urotrakt, že v zgodnji puberteti postal nič hudega sluteča žrtev iatrogene medicine. Opis mojega vseživljenjskega boja s posledicami si zasluži objavo že zato, ker v zdravstvenih priročnikih podobnih opozoril ne boste našli. Tako kot je zgodnja vzgojna klofuta ali navijanje ušesa pri mladeži bolj učinkovita od spetinspetnih verbalnih naukov, je po mojem tudi kazuistika o poškodbah, če je pisana z osebnim žarom, učinkovitejša od drobnega tiska na deklaraciji kakega zdravila ali celo od znane molitvice o posvetovanju o neželenih učinkih z zdravnikom in farmacevtom.

Neki zdravnik, ki želi ostati neimenovan, mi piše: »Tvoje pisanje bo za urološko ozaveščanje naredilo več od vseh medicinskih učbenikov.« Upam, da ima prav.

In v tem pogledu je to torej vsaj deloma tudi knjiga v slogu »preživel sem! – in tu je moj recept za preživetje«.

Medicina kot kapitalistična panoga po eni strani zamolčuje negativne učinke diagnostike, profilakse in terapije, po drugi pa obeša na veliki zvon najnovejša spoznanja o patološkosti tega ali onega telesnega procesa, ki je doslej veljal za del naravnega reda. O tem postopku, ki se mu (po naslovu ene od knjig »očeta antipsihiatrije« Thomasa Szasza) pravi ponavadi kar »medikalizacija vsakdanjega življenja« in s katerim kapitalistična medicina nenehno širi svoje tržišče, je Illich leta 1974 pisal takole:

»Potem ko se družba organizira tako, da lahko medicina spreminja ljudi v paciente, ker so nerojeni, novorojeni, menopavzni ali kake druge »rizične starosti«, populacija neogibno izgubi nekaj svoje avtonomije na račun voditeljev. Ritualizacija življenjskih stadijev ni nič novega, nova pa je njihova intenzivna medikalizacija. Čarovnik ali vrač je – nasprotno početju hudobne coprnice – dramatiziral napredovanje člana plemena Azande iz enega zdravstvenega stanja v drugo. To doživetje je lahko bilo boleče, a obred je bil kratek in je rabil družbi, s tem da je osvetlil njene regenerativne moči. Dosmrtno medicinsko nadzorstvo pa je nekaj drugega. Življenje spreminja v serijo rizičnih obdobij, ki terjajo vsako svojo posebno vrsto varuštva. Okolje, ki odloča o tem, kaj naj bi bilo zdravje za segregirance, kondicionira svojo starostno kohorto od zibelke pa do pisarne in od počitniškega Cluba Mediterranée do oddelka za moribundne. Higienska birokracija ustavi starša pred vhodom v šolo in mladoletnika pred vhodom v sodnijo, stare ljudi pa deportira od doma. Šola, služba ali dom postanejo s tem, ko se spremenijo v specializiran prostor, neprimerni za večino ljudi. Nad svečeniškim miljejem zdravstvenih oboževalcev zagospoduje bolnišnica, ta moderna stolnica.«

Eden od ciljev te knjige je torej odtegniti ljudi od medikalizacije vsakdanjega življenja vključno z njegovimi naravnimi tegobami, kamor sodijo tudi kak glavobol, prehlad, gripa, seboreja, plešavost, okužba z glivicami ali celo s kovidom-19, da ne omenjam cepljenja proti tej nadlogi.

Medikalizacija ima vse mogoče oblike, mnoge nedvomne, očitne, mnoge tudi prikrite.

V preteklih letih je (bil) najhujši in najbolj očiten prav kovidski teror. Ta je po letu 2019 tako do kraja prežel vse družbeno, družinsko in sleherniško življenje, da je vplival tudi na izbor in razporeditev elementov te knjige. Ker se omembe »pandemije« in »cepljenja« nikakor nisem mogel ogibati in ker sta se ti reči vrivali tudi v besedila, ki govorijo o drugih rečeh, sem bolj hočeš kot nočeš pustil, da se virus kovida pač razleze po knjigi in jo inficira. Pojavlja se v obliki reminiscenc, asociacij in mimogrednih podob naše nove »vsakdanjosti«.

Knjiga vsebinsko torej ni popolnoma »spolirana«, seveda pa je enako mogoče reči tudi o mojem in vsakogaršnjem dandanašnjem življenju.

Čeprav se v besedilih marsikje usajam nad medicino, moram povedati, da velja moj srd ne toliko zmotljivosti zdravnikov in farmacevtov kot samemu sistemu kapitalistične medicinske industrije, ki si širi tržišče s tem, da dela iz človeštva živino, potrebno cepljenja, filanja z antibiotiki in v prihodnje, predvidevam, tudi občasnega množičnega preventivnega zakola. Zdravstvena »stroka«, podkupljena prek sponzorskega sistema, ki mu drže ravbarsko zakonodajci, dejansko kot mesmerizirana sledi vsaki sugestiji ali odredbi današnjih centrov globalistične moči, kakršna sta WHO in WEF in EMA, ali današnjih ekspozitur države in politike, kakršen je naš NIJZ.

Vseeno pa je v vrstah zdravnikov in še posebno zdravnic še vedno najti nešteto vrlih, zavednih, čutečih in sočutnih ljudi, ki so prav tako žrtve sistema kot mi navadni ljudje in ki si prizadevajo ublažiti naše in svoje trpljenje z dobroto in krepostjo, pa četudi po sili razmer predvsem skrivoma. Tem gre posebna hvala, saj ne tvegajo zgolj življenja, ampak tudi službo.

Med kovidsko blaznostjo sem se seznanil s tolikerimi tihimi junaki(njami), da se vsem niti ne morem primerno zahvaliti, ker bi bila takšna zahvala daljša od preostanka knjige, vsaj nekaterim pa bi utegnila tudi škoditi v karierah.

Tukaj naj omenim torej samo tiste, ki so mi bili najpomembnejši.

Glede kovida in cepljenja je to dr. Matjaž Zwitter, znani onkolog in deontolog, ki si je z mano dopisoval že med nastajanjem Kronike koker koronika, ki vsebuje tudi njegova pisma in misli. Matjaž je odličen mislec, le da morda prezaupljiv do uradne medicinske deontologije, tako so ga nekateri po krivem kritizirali, čeprav se je izrazito (kot pričajo mnoge njegove javne objave v tisku) zavzemal za vpeljavo (in študijo) ivermektina. Ideja cepljenja ranljivih pa mu je ostajala kar lep čas zelo blizu in še zgodaj v letu 2022 jo je upravičeval z argumentacijo, ki sem jo sam v Podpalubju zavrnil, kakor je v tej knjigi zapisano v besedilu »Ljudje in miši«. Pa mi ni nič zameril moje kritike, nasprotno, priznal je napako v svojem sklepanju.

Pri moji ekstradeviški dieti mi je najbolj pomagal prijatelj in nevrolog dr. David Neubauer. David je pediatrični nevrolog, čigar strokovno področje delovanja obsega tudi prehrano, saj otroke, ki obolijo za trdovratno epilepsijo, tudi na njegovi kliniki zdravijo s posebno obliko ketogenske diete. Je tudi pionirski zagovornik nevrološke rabe konoplje. David mi je že dolgo prijatelj in svetovalec v zdravstvenih rečeh; pri njem sem dobil največ nasvetov in namigov glede tega, kako naj uravnavam svojo ketogensko prehrano, med njimi tudi tistega, ki je varčnežu moje sorte ključnega pomena: kako naj dieto prilagodim, da me ne bo preveč koštala. Da ne omenjam, da je pred leti reševal in rešil najino Ančko, ko je kot otročič izkazala nevarni simptom anizokorije.

Dušan mi je pomagal – hkrati z dragocenim dr. Dušanom Nolimalom, zrinjenim leta 2023 z NIJZ – tudi pri odpiranju oči glede koristnosti učinkovin THC in CBD v kanabisu. Dr. Neubauer in dr. Dušan Nolimal se posebej zavzemata za dekriminalizacijo kanabisa v zdravstvene (in posledično tudi samozdravilne) namene.

Poglavje, ki je nekoliko bolj izvzeto iz kovidskega okvirja, govori o ožilju (kar ne pomeni, da kovidski prebolevniki in cepljenci ne doživljajo tudi smrtno nevarnih komplikacij zaradi strjevanja krvi) iz perspektive pred nastopom koviditisa, kajti z varikozami sem se ubadal leta 2018. Tu se je izkazala genska šibkost rodovine Gradišnik, ki se tiče mehkih telesnih tkiv – žil, sluznic, beločnic itn. Menda ni Gradišnika, ki mu ne bi kdaj ponagajal pruh (kila). Zato pa se nam ne lomijo kosti in ne kvarijo zobje.

Pri meni se je omenjena šibkost najbolj jasno izkazovala v urotraktu. Ta bi si zaslužil posebno knjigo, toliko sem se zaradi dogajanja v njem natrpel skozi leta. natrpel sem se do te mere, da o problemu, pri katerem je bila od samega začetka udeležena moja mati, ne znam pisati nepristransko in neprizadeto, torej z akademsko distanco. Na ves sklop mojih urotraktnih problemov gledam danes holistično, kot na spopad z mojo družinsko Nemezo.

Največji dolžnik sem glede zdravljenja pokojnemu dr. Gregorju Homanu – Griši (+2022), ki je zame pozorno in sčasoma prijateljsko skrbel vse od leta 1977 pa do leta 2004. Velika zahvala gre dr. Tanji Zorko, ki mi je prva odprla oči za možnost, da je telo menjalnica, v kateri se čustvene valute spreminjajo v somatske. V nedavni in, upam, zadnji krizi, ki jo je povzročilo srečanje ledvičnega kamna in brazgotine v moji sečnici, pa so mi človeško in strokovno najbolj pomagali moj »zemeljski brat«, dr. urologije in kirurg Toni Vrhovec, prijatelj in radiolog Jadran Koder, ginekologinja dr. Sabina Senčar ter očitno vsenavzoči dr. Matjaž Zwitter.

Pri presnovnih vprašanjih in dietetiki sem bil poleg strokovne opore dr. Davida Neubauerja deležen še nasvetov in pomoči mutricionitke dr. Tine Sentočnik in Helene Galenhofen.

Kar se možganov in mita o kemičnem neravnovesju tiče, na tem področju sodelujem s psihoterapevtom Bojanom Varjačičem Rajkom, ki mi je zelo pomagal pri prevajanju še neprevedene psihodinamske terminologije, in s psihiatrom dr. Miranom Možino. Kemopsihiatrija je sociološko pomembna napovedovalka današnjih trendov v zdravstvu nasploh – gre za vzpostavljanje družbene kontrole prek sodelovanja velefarmacevtov, akademikov, medijev in oblasti. Vsi triki, ki so v rabi dandanes glede kovida ali glede ukrajinske krize, so bili preskušani zadnjega pol stoletja v kemokratični psihiatriji. Pravzaprav že prej. Naj navajam še malo iz že omenjene knjige Thomasa Szasza, da bo imel Illich zagrobno družbo:

»Oboleznjevanje od spodaj, ki je posledica nemoči – gre pa za bodisi simulacijo bodisi samozdravljenje – je pojav z brado. Oboleznjenje od zgoraj, s pozicije oblasti – pri tem gre za medikalizacijo drugih, ki jih na ta način obvladuješ ali kaznuješ – pa je poznejšega datuma, povezano z rojstvom psihiatrije. Sijajno literarno upodobitev psihiatrije, pri kateri gre za oboleznjenje od zgoraj, najdete v Oddelku št. 6, noveli Antona Čehova (1860–1904), ki jo človek težko odloži pred koncem. Andrej Jefimič – zdravnik v norišnici, ki ga nazadnje zaprejo vanjo, češ da je zblaznel – takole govori nekemu pacientu, ki prosi, da bi ga spustil ven:

‘Sprašujete, kaj storiti. V vašem položaju bi bilo najboljše pobegniti od tod. Žal pa od tega ni nobenega haska. Spet bi vas pridržali. Ko se družba brani pred hudodelci, psihopati in ljudmi, ki so ji nasploh v spotiko, je nenadkriljiva. Samo eno vam preostaja: da si poiščete tolažbo v misli, da je vaše bivanje tukaj potrebno … Ječe in norišnice so na svetu, se pravi, da kdo že mora tičati v njih.’«

Vse o teh metodah je razgrnjeno tudi v mojem prevodu knjige slavnega raziskovalnega novinarja in ustanovitelja antikemoprishiatričnega spletišča MIA (Mad in America) Roberta Whitakerja z izvirnim naslovom Anatomy of an Epidemy (2012, 2015), v slovenskem prevodu naslovljeni kar naravnost kot Pogubnost kemofarmacije (UMco, 2023). Knjigo in njenega avtorja predstavlja v tej knjigi spis »Junak našega časa«.

Vseskozi kot dobri duh bdita nad mano in mojimi naša družinska in osebna zdravnica dr. Sonja Ukmar – Sonječka (kot jo kličem jaz) in njena zvesta sestra Adrijana. Njima gre posebna hvala, ker sta me, ko sem se priselil na ljubljansko Brdo, sprejeli kot pacienta, sčasoma pa tudi kot prijatelja – Sonječka je celo napisala spremno besedo k Iskanju izgubljenega zdravja.

Moja poslednja zahvala je skladno z diktatom časa posthumna, gre pa mojim staršem, saj če nekega dne v aprilu leta 1950 ne bi bil Janez v pravem trenutku posredoval Ruži drobčkanega ostanka metabolno predelanega sončnega žarka, Ruža pa temu drobčku ne bi bila dopustila, da se v maternici združi z njenim drobčkom ogljika v obliki jajčeca, in potem temu skupku še mesece dodajala druga presnovljenja sončne energije, mene ne bi bilo. Vi bi seveda bili, a bi zdajle počeli kaj drugega kot brali ta uvod – kajti seveda tudi knjige ne bi bilo.