Ker je glavna povezovalka tega razdelka presnova oziroma dieta, ki je naredila iz mene bistrega starčeta modrega fanteta – vsaj počutim se že leta ves čas tako – bom za začetek spregovoril predvsem o njej. Vse drugo, kar sicer priporočam kot življenjske opore – družnost, a tudi zmožnost zajemati samoto; družbeno koristno delo, ker dobrodelnost vselej osrečuje, a tudi sebično sledenje lastni prevzetosti; dobro voljo, a tudi treznost; telovadbo, a tudi spanje s kurami; kozmično solidarnost, a tudi samosebnost strastnega zbiratelja; začimbo erotizma, a tudi sol spretnega prepira; poslušanje sublimne muzike, a tudi brlizganje na lastne prste – lahko pustim v tej knjigi pri miru, kajti tako rekoč samo od sebe sledi moji presnovi: prej ali slej postanemo izraz tega, kar smo skozi leta svojega življenja vnesli vase kot hrano, pijačo, zdravila, kozmetiko, vodo in zrak. Vse to sodeluje pri naši presnovi – premeni materije v duha.

Odločanje o gradivu, kakšno naj bo, ni nikoli lahko. Kot otroci nimamo nikakršnega vpliva na izbiro ponudbe, samo deremo se lahko. A tudi kot odrasli skoraj nismo na boljšem. Prej sta naju futrala mama in oči, zdaj nas prehranska panoga. In ta ima na voljo širok nabor trikov in sredstev, ki se obnesejo celo bolje od »ene žličke za babico« ali od »avijončka« na žlici.

Vsi smo šli skozi prehransko sleparsko šolo – starejši se najbrž še spominjate, kako ste si mazali margarino na celozrnati kruh, ker je bilo maslo nevarno zdravju. Danes vemo, da je margarina transgenirana in da so transmaščobe izrazito škodljive za zdravje. Res je, da so se proizvajalci poboljšali oziroma se delajo fine, tako da zdaj ponujajo margarino brez transmaščob (medtem ko so v maslu v manjši količini tudi naravne transmaščobe, ki nastaja v rumnu, torej v vampu prežvekovalcev). Še vedno pa je ta margarina brez holesterola, kar je za poučene prednost, za še bolj poučene pa resna pomanjkljivost. Danes je nesporno, da je holesterol potreben, koristen, celo nepogrešljiv, posebno za možgane – vendar se znanstveni dokazi izgubijo sredi nenehnega šundra prehranskih epidemiologistov.

S kruhom pa je takole: več ko premore zrn, več vsebuje tudi njihove lupine, prav v lupini zrnja pa je ves zloglasni antinutrient gluten, ki meče iz ravnovesja imunski sistem. Tako je celozrnati kruh bolj škodljiv od žemljic iz prečiščene bele moke (ki pa spet imajo to slabost, da so dodatno sladkane). A tega se zaveda malokdo, tudi med zdravniki.

Ali pa mleko. Sam sem kot otrok pil nehomogenizirano mleko, ki ga je mlekar dostavljal v steklenici pred vrata (in obenem pobral prazne steklenice od včeraj). Mleko je bilo sijajno, vendar se je maščoba nabirala v obliki smetane v grlu, največ pod pokrovčkom (iz listnatega aluminija, podloženega s kartončkom). Steklenice pa so bile težke in treba jih je bilo strojno prati. Glede smetane: prav ta je bila najbolj slasten del zajtrka, in vsak pri nas sva jaz in moj brat imela to čast in slast, da sva lahko iz pokrovčka izbezala lepenko in vsak s svojega oblata polizala smetano prav kot liziko.

Kakorkoli, edinole nehomogenizirano mleko ima prehransko vrednost, kajti atomizirana maščoba homogeniziranega mleka je predrobna, da bi lahko vsebovala oz. govorila kakršnekoli nutriente in rudninske snovi. Vendar pa je treba mleko pred uporabo pretresti– in kupec, ki sledi staremu evolucijskemu, gensko vpisanemu navodilu, da je treba varčevati z energijo, bo raje kupil mleko, ki ga ne bo treba pretresati ali preobračati na glavo in tarnati za smetanco, izgubljeno v oborini znotraj vratu steklenice.

Zato si je industrija v kapitalističnem iskanju prodajne prednosti izmislila »alpsko mleko« – maščobe je homogenizirala, steklenice pa zamenjala s tetrapakom in »brikpakom« (»ceglom«), katerega notranjost je nesprijemna, pa tudi zlagati ga je mogoče v palete, in pa lomi se ne med transportom. S kravami, ki bi se prosto pasle na alpskih pašnikih – kdaj ste zadnjič iz avta videli katerokoli mlekarico? – nima ime tega mleka nobene zveze; gre za siromašno mleko mlekaric, stalno pripetih k molznim seskom in vedno znova prevaranih, češ da so povrgle, zato da bi izločale mleko.

Alpsko mleko je v resnici osiromašeno, skorajda apnena voda, prodajna uspešnica pa so razni vse bolj eksotično zveneči dodatki (kalcij, ϖ-3 kisline, koencim Q10 ipd.), ki jih ne bi bilo treba dodajati, če bi bilo mleko pristno. Ime si je izmislil moj znanec, marketingar Jernej Repovš, ko je prišel k Ljubljanskim mlekarnam na prakso kot absolvent psihologije, pa so mu dali nalogo, da si izmisli prepričljivo ime trajnega mleka. Sam pravi, da je o reklamah vedel le tisto, kar je o njih povedal profesor psihologije Vid Pečjak: »… Reklama je gnilo orodje kapitalizma, s katerim se ustvarja profit in zavaja potrošnike.« Vseeno pa je delo opravil – pa tako uspešno, da več kot pol stoletja zatem, zdaj ko mleko dobivamo iz Madžarske, potrošniki še vedno želijo biti zavedeni.

Tudi jaz sem šel najprej skozi fazo »hranjenja energije« – o, kakšen napredek za človeštvo in zame, ko mi ni bilo več treba trgati vršička tetrapakove piramide, ampak sem pri briku obrnil enega od zavihov in potem s stiskom robov razlepil stranici! – potem pa še skozi fazo zastrašenosti pred holesterolom, ko sem se v 1990. letih ogibal te esencialne beljakovine (ja, holesterol ni maščoba, ampak zgolj proteinski prenašalec maščobnih vsebin). Mleko, ki sva ga tedaj pila z ženo v kavi, je imelo celo samo 0,1 odstotka maščobe … Še danes se spominjam, kako sladko in dobro se mi je zdelo, kadar sem končno pokusil tisto z 0,5 %. V tistem času so mi možgani, oropani za svojo temeljno sestavino, blodili po miselni megli, tako da nisem dal od sebe nič: napisal sem Irsko (1995), potem pa vse do leta 2004 (Sicilija) tako rekoč nič.

Šele po prihodu v Zagreb (leta 2004) smo prešli na polnomastno mleko. Zasluge je imela naša tamkajšnja gospodinjska pomočnica, teta Bera, ki nam je s tržnice redno prinašala polnomastno mleko, gotovo nehomogenizirano. Tega z ženo sicer nisva vedela, zadoščalo nama je pojasnilo, da je od neke kumice, in sva ga z užitkom pila in dajala takrat osemletnima dvojčkoma. Spominjam se, kako neverjetno slastno se je mojim nevajenim možganom zdelo to sijajno mleko – zaradi 3,6 odstotkov nehomogenizirane maščobe v njem.

Maščoba je dejanska prenašalka okusa in arome. Prav zato mora industrija uporabljati toliko trikov, da naredi razmaščena živila okusna. Predvsem jim v ta namen dodaja sladkor. Besedo »trik« uporabljam, ker ustreza. Recimo: moj mlajši sin si je dve leti posebej kupoval mleko brez laktoze, češ da mu bolj prija od Planike ali Kobarida, nehomogeniziranega netrajnega mleka, ki sva ga pila z ženo. Šele pred nedavnim sem pokusil njegovo mleko brez laktoze (mlečnega sladkorja, ki ga nekateri ljudje ne prebavljajo). Veliko je bilo moje presenečenje, ko sem odkril, da je slajše od običajnega. Pogled na deklaracijo je potrdil, da »mleko brez laktoze« namesto te dokaj nedolžne oblike sladkorja vsebuje kar 5 % saharoze, torej umetno dodanega kuhinjskega sladkorja.

Navzočnost sladkorja je mogoče tudi zaznavno zakriti, prekriti z drugim okusom. Tako si mnogi raje kupujejo kislo mleko kot sladko, češ da je kislo bolj zdravo. Vsaj kar se vsebnosti sladkorja tiče, pa to ne bo držalo. Deklaracija pravi, da premore kisla smetana 4 % sladkorja, sladka pa samo 3 %. Kisla je kisla zaradi fermentiranja (kislinskih bakterij), več sladkorja pa vsebuje, ker ji ga dodajajo, da ne bi bila prekisla za razvajenega porabnika.

Zdaj sem se domislil usodnega jabolčnega zavitka iz novembra 2014, ki mi je končno spremenil tok presnove. Kako bi se bilo moje življenje obrnilo, če zavitek ne bi bil narejen iz tako kislih jabolk, da nisem začutil obilnega sladkorja v njem? Tako pa sem med vožnjo zaspal, po čudežu preživel avtocestni mikrospanec še pred trojanskimi tuneli – se vzel v roke, odprl par knjig in prešel na ketozno dieto.

Mleko ali štrudlji niso izjema. Spominjam se, kako željno sta najina dvojčka Ana in Klemen v začetku leta 1997, imela sta torej nekaj mesecev, pila čajček Hipp (t. i. komarčkov, v resnici koromačev). Tako sta ga imela rada, da jima mlečni nadomestek Aptamil sploh ni več dišal. Nazadnje sem le odkril, da je skrivnost v deklaraciji. Spredaj je pisalo, da »ni dodanega rafiniranega sladkorja«. Razumel sem to kot zagotovilo, da je v čaju le borni škrob (= sladkor), ki ga vsebujejo osnovne rastlinske sestavine. A zadaj je v drobnem tisku pisalo »vsebuje dekstrozo«. Čaj sva potem takoj nadomestila s Penexovim, ki je bil res nesladkan, otročiča sta se ga branila, a sta potem pila vsaj Aptamil, ki vsebuje mnoge prepotrebne nutriente. Zdajle sem na internetu gledal, kaj je s tem čajem, pa najdem samo še organski čaj Hipp za doječe matere, pa še enega za nosečnice, ki oba vsebujeta koromač. Zdaj torej pijejo Hipp čajček mamice, v čemer vidim napredek.

Vsi smo šli skozi to šolo – ali pa smo jo vsi absolvirali? Kdaj smo jo obesili na klin? Kdaj smo postali vsaj skeptiki, če se že nismo izobrazili, kakor je treba?

Čeprav drži, da ni nikoli prezgodaj, drži tudi, da nikoli ni prepozno. Po letih skepse okrog preloma tisočletja – ah, saj je vseeno, saj nam tako ali tako vsi lažejo! – sem se v zadnjih desetih letih odločil za bolj načrtno samouštvo, in zdaj sem, mislim, že mali mojster v umetnosti presnavljanja. Mislim, da imam kaj povedati, odzivi bralstva pa mi to tudi potrjujejo. Tega, da mi ljudje zaupajo, sicer ne pojasnjujem s svojo besedno spretnostjo, ampak s tem, da živim, kar govorim. Da sem iskren. Da sem tudi na pogled, kakršen sem.

A sama iskrenost ni dovolj: treba je imeti tudi objektivno prav. O lastnem prav je vsakomur težko trezno soditi, zato se bom tu omejil na subjektivno oceno, ponazori pa naj jo naslednja anekdota.

Svojo prejšnjo tovrstno knjigo, Iskanje izgubljenega zdravja (2018), sem najprej ponudil Mladinski knjigi, saj sem si želel, da bi prišla do čimveč ljudi. Vendar ni bilo zanimanja, enako tudi ne pri Delovih Slovenskih novicah, kjer sem bil že nekaj let objavljal v rubriki Na zdravje kratka besedila na to temo. Tako sem se nazadnje obrnil na prijatelja Samota Ruglja, lastnika založbe UMco, ki kot doktor ekonomije, specializiran za knjigotrštvo, najbolje ve, kaj se na tem področju da in kaj ne. Prebral je tipkopis in rekel, da mu je všeč, da pa se ne morem nadejati državne subvencije, saj bodo na JAK, kjer o njih odločajo, rekli, da gre za, prvič, komercialno literaturo, in drugič, da je knjiga šaljiva, šaljivosti pa tam že načelno ne odobravajo. Rokopis, ki je bil obsežen – knjiga ima skoraj 500 tiskanih strani – bi terjal precejšnja zagonska sredstva. Sámo jo je bil pripravljen vzeti le, če svoj honorar vežem na prodajni uspeh. »Ne bom ti dal nobenega pavšalnega honorarja. Prvih 250 izvodov je treba prodati, da se pokrijejo vsi stroški stavljenja in tiska. Od teh torej ne dobiš nič. Od vsakega nadaljnjega prodanega izvoda pa sem ti pripravljen plačati po 4 evre bruto, torej pred odštetjem davščin. Zavedaj se, da je knjigo lahko napisati, malo težje prebrati, najtežje pa kupiti oziroma prodati. V Sloveniji velja za uspešnico knjiga domačega avtorja, ki jo v prosti prodaji, torej brez tistih 200 izvodov, ki gredo v knjižnice, kupi sto, s številko 100 ljudi. Honorar zate bi bil v primeru takega uspeha prav mizeren, 400 evrov bruto, 300 neto, in to za delo, ki je za nastanek potrebovalo nekaj let pisanja in 67 let življenja. Ampak obljubljam ti, da se bom potrudil in s tvojo pomočjo, intervjuji, nastopi, predstavitvami ipd., naredil iz knjige pravo uspešnico. Spomni se kako nesrečen si bil, ko si zvedel, da so tvoje sijajne knjige Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali, ki je izšla pri MK in bila subvencionirana in si dobil torej nekaj tisoč evrov subvencije zanjo, prodali v knjigarnah v letu dni komaj okrog 50 izvodov. Kaj imaš torej raje – goloba subvencije na strehi ali vrabca avanture, ki pa prav tako še ni v najini roki?«

Krepko sem mu udaril v roko – saj vrabčka še ni bilo tam – in zdajle, ko to pišem, lahko zapišem, da se je knjiga prodala v skoraj 2000 izvodih.

Angleški bard je imel skoraj prav: iz takšne smo snovi kot lazanje – in od tankosti oblatov in mastnosti vmesnega nadeva je odvisno, kaj bomo čutili, kaj bomo mislili, kako se bomo počutili. A dovolite mi, da ne izdam vsega vnaprej.

Vsak si mora svojo pot iskati sicer sam – ni pa nič nečastnega, če se pred ali pri tem opremi s kakim zanesljivim vodnikom (vsaj knjigo, če ne z živim in ljubim sopotnikom ali družico). In moja knjiga je, si upam trditi, zanesljiva. Res je, da ni znanstvena v strogem smislu besede. Dokazuje namreč zgolj korelacijo, pojavno sovpadanje med početjem in njegovo domnevno posledico, ne pa da bi brez senčice dvoma potrdila tudi kavzacijo, vzročnoposledično vez med tem dvojim. Farmacevti, kemiki, agroindustrialci, mesopridelovalci, zdravniki in drugi telobrižniki ji bodo lahko očitali »anekdotičnost«, a verjemite mi, da sem raje anekdotično zdrav, srečen, dobrodušen in ustvarjalen kakor pa znanstveno dokazano bolan, zagrenjen, obupan in/ali mrtev.

Morda bi tu kazalo uporabiti za zgled kalvarijo mojega prijatelja (naj ostane iz obzirnosti neimenovan), čigar tegobe so se neopazno začele že v otroštvu, ker je mama zelo gledala na higieno. Tako fant nikoli ni bil okužen z glistami – čemur je uradna znanost tedaj samo ploskala, pa tudi zdaj počne enako – posledica pa je bila, da se je pozneje pri njem razvila avtoimunska Crohnova bolezen, pri kateri telesne obrambne sile, ki niso bile nikoli v osnovni šoli pri glisticah, napadajo telesna tkiva.

Bolezen mu je uradna znanost zdravila s kortikosteroidi, in sicer v takšnih količinah, da so mu tridesetletnemu, ko se mu je ob na videz lahkem padcu nekaj polomilo, nazadnje morali povedati, da ima kosti petinosemdesetletnega starca. Kortikosteroidi imajo to stransko posledico, da izčrpavajo kostni kalcij. Preden so postavili diagnozo, je doživel šest lomnih sesedanj hrbtenice in se znižal za pet centimetrov. Pol leta zamude je zadoščalo, da so se hrbtenični sesedki zrasli tako nesrečno, da odtlej trpi nenehne bolečine.

Potem so mu skladno z zdravstveno znanostjo začeli dajati enormne količine kalcijaevega karbonata, da mu okrepijo kosti. Kalcijev karbonat je apnenec, ki se v obliki sige nabira po stenah kraških špilj, pa tudi v notranjosti bojlerjev. Kmalu sta bili glavni vratni žili (karotidi) komaj še prehodni. Kalcij ni želel v kosti, ki so bile presnovno že komprimitirane, in se je preusmerjal v ožilje. Poapnele so tudi kapilare v možganih, in sčasoma je najprej počila ena, potem še ena. Po drugem infarktu se je zgodilo nekaj z njegovim centrom za razznavo pisave – tudi preproste stavke lahko bere in piše le še zelo počasi in z največjim trudom. Zdaj doživlja napade ishemije, z delnimi začasnimi slepotami in motnjami ravnovesja.

Ves čas pa opravlja svoje umetniško poslanstvo, ni dolgo tega, ko je prejel eno najvišjih državnih in celo svetovnih priznanj na svojem področju. Seveda pa bi oboje po mojem rade volje zamenjal za vrnitev zdravja.

Občasno se meniva o njegovih problemih že leta, in večkrat sem ga že vabil, naj poskusi s ketozo – prehrano, pri kateri človek prejema 70 ali več odstotkov vse potrebne energije v obliki maščob, 20 % v obliki beljakovin in samo 10 % v obliki ogljikohidratov. Čeprav je preskusil mnoge oblike alternativnega zdravljenja, se ni mogel ogreti za predlog, ki je skregan s prevladujočo medicinsko znanostjo. Tudi njegov osebni zdravnik in specialisti za Crohnovo bolezen, osteoporozo, kardiovaskularne bolezni itn. so odločno proti.

Ker mu je v mladih letih dobro delo, če se je kdaj postil, je pred kratkim ponovil tak desetdnevni post – in glej, nepričakovani stranski učinek je bil, da je lahko spet pisal, bral in govoril »kot še nikdar«. S postenjem je bil prešel v ketozo, resda stradežno, ki se od maščobne razlikuje po tem, da telo v ketone presnavlja lastne rezerve, saj ne pridobiva energije od zunaj kot pri maščobni ketozi. Konec je bilo »miselne megle« – a ko je začel spet jesti, se je seveda povrnila.

Vsako izmed zdravljenj v zgoraj povzeti anamnezi je bilo v času predpisovanja deontološko zaželeno in znanstveno utemeljeno, za njihove neznanstvene posledice pa se ne čuti odgovornega nobeden od vpletenih zdravnikov, ki komentirajo: »Ah, veste no, če se ne bi držal navodil, bi bilo pa še veliko huje, tako je to.«

Tisti, ki prisegate na znanost, vedite, da so obravnavane teme v knjigi dobro raziskane; upoštevam in navajam namreč dejstva in ugotovitve znanstvenih raziskav. Posledice, ki jih opisujem, so seveda anekdotične in nikomur ne morem zagotoviti, da bo že samo z uživanjem ketozne prehrane, recimo, napisal v 4 letih 13 knjig. Za kaj takega je treba biti tudi nadarjen za pisanje in predan temu početju.

Vem, našli se bodo, ki mi bodo očitali pretirano obsedenost z zdravjem. Zakaj ne piše raje o umetnosti – ali ni diplomiral umetnostne zgodovine? Ali o sociologiji, saj je menda sociolog?

K temu lahko pripomnim samo, da sem dedič svoje matere Ruže Tremski, ki me je uporabljala kot namestnika pri bolezni, imenovani Munchausen by proxy (torej »namestniški Münchausen«), pri kateri bolnik ne fingira svojih simptomov, temveč jih povzroča pri od njega odvisni osebi, najbolj pogosto seveda kar svojem otroku.

Ker pa sem gor rasel tudi pri očetu Janezu Gradišniku, ki je bil pravi korenine in se ni menil za nobeno bolezen, ne svojo ne tujo, je moje zanimanje za zdravljenje vendarle prežema tudi flegmatična skepsa.

To dvoje se mi zdi izjemnega pomena – moja tako rekoč življenjska naloga, če sem hotel zaživeti kdaj avtentično, je bila, da dediščini po materi in očetu, ki sta se povsem izključevali, spremešam in spojim v sintezo, ki bo obojemu podeljevala smisel. Mislim, da mi je to uspelo, resda šele po dolgoletnih poskusih in zmotah. Najlažje se to razbere iz mojega pisanja: v njem že vseskozi skušam zediniti očetovo racionalistično treznost z mamino histerično fantazijo. Znani kritik (najprej literarni, pozneje glasbeni, kulturni, družbeni) Marijan Zlobec je to opazil kot prvi, ko je po izidu moje prve knjižne zbirke Čas pripomnil, da je moja opazna značilnost, navajam po spominu, nihanje med čudežnim in prozaičnim, povzdignjenim in banalnim.

Še bolj mi je dvojna dediščina prišla prav pri svetovanju ljudem v stiski (izšle so štiri zbirke mojih tovrstnih dopisovanj). Uspešen sem, si domišljam, ker znam preskakovati: zdaj empatično podoživljam čustvene pretrese in potrese v duševnosti klienta in jih zmorem zajeti (ali zajeziti), z(a)držati v sebi v vsej njihovi siloviti negativnosti, potem pa jih spet racionalno odmaknjen analiziram, da se lahko sploh odločam o metodi luščenja racionalizacij in spodmikanja obramb, ki bi lahko pripeljala do uvida in s tem na pot do mentalne zdravosti.

Tudi vi, ki to berete, imate vsak svojo dediščino in boste torej morali, ko vam bo spremenjena dieta narekovala, da se pomaknete bliže in bliže izraženju svoje avtentičnosti, najti svoje osebne moduse operandi. Neglede na zanesljive presnovne korake to ni tako preprosto, kot se sliši, kajti v veliki meri smo nevrolingvistično vezani na lastno dediščino.