Simptomi so bili prva dva tedna sicer klasični, smrkanje, kašelj, ni manjkal niti zvesti simptom prepoznave, namreč vselej izgubim čute okusa in voha ter z njima povezano ješčost, in ker sem se pri vsem tem dobro počutil in bil kos svojim obveznostim, sem nekoliko povečal tekaške treninške obremenitve. Kašljanje se mi je zdelo kmalu le še izkašljevanje. Dne 14. maja sem tako na domačem Brdu odtekel v (za moja leta hitrem tempu) sedem kilometrov krožne poti “od vrat do vrat”. Zvečer pa se je začela za kovid prav tako značilna možganska megla – in od takrat sem bil resno bolan. Pod to oznako štejem dejansko nezmožnost razmišljanja in delovanja. V četrtek sem začutil, da imam vročino, šla je na 38,4, to pa je za nas borelijske bolnike visoko. Borelije namreč ne marajo čezmerne toplote in si v hipotalamusu naravnajo napeljavo tako, da ima bolnik ves preostanek življenja temperaturo normalno med 34 in 35,5 stopinjami. Nad tem se ne pritožujem, ne opažam, da bi me znižanje kaj prizadevalo, čeprav sem v strokovni literaturi bral svarila, češ da mitohondriji potem ne delujejo, kot bi morali, in da zato sledijo presnovni zapleti. Pomiril me je prijatelj David, nevrolog, ki je opozoril, da je njegov oče dr. Henrik Neubauer borelioznik že iz, ne vem, časa NOB, pa je neglede na mitohondrije postal devetdesetletnik. (Ta cenjeniglasbenik in baletnik je preminil lani v 96. letu.)

Ampak že lani sem doživel težak mesec maj z vročinskimi napadi, ki so v vsem oponašali malarične, torej periodične napade visoke vročine, da me je ves čas metalo iz stanja bolezenske drhtavice v stanje bolezenske preznojenosti. To se je ponovilo tudi letos. Od petka zvečer do ponedeljka zjutraj sem bil povsem nebogljen; prvič se je zgodilo, da nisem hodil s psoma na sprehod. Tudi antibiotik Pancef, ki sem ga začel jemati, ker mi je ostalo v spominu, da se je lani obnesel, ni najprej nič zalegel. V bistvu sem ta čas preležal, ne da bi kaj zaužil, celo k pitju vode sem se moral siliti. Najhujši od vseh simptomov je bila miselna megla. Danes sem prebral, kar sem še nekako izvlekel iz sebe v petek opoldne, in ostrmel, kako zanič je napisano – pa gre za nič zahtevne spomine na četrti razred, ki jih pišem na vabilo Šentviške gimnazije. Pozabil sem tudi odpovedati že dogovorjene obveznosti in sestanke – za to se prizadetim opravičujem kar tukaj.

Drug zelo zaskrbljujoč simptom je bila “posturalna negotovost” – rahlo me je, če sem hodil ali stal, nihalo, zanašalo, nisem imel otipa za to, v kakšni višini so pravzaprav tla, in ponoči sem se dvakrat ustavil le ob srečno postavljeni steni.

V ponedeljek sva se z Berni morala vrniti v Črno goro. Tu se je le izkazala pravilnost srbske poslovice, da “šta se mora, nije težko”. Stopnjema mi je uspelo, da sem, začenši ob petih zjutraj, a) z logičnim sklepanjem našel očala, ki so izginila neznano kdaj in kje (ODG: skrila so se, zataknjena v prestenek med kavčem in zidom), b) sprehodil kužka, c) peljal avto prvo tretjino poti vse do znamenitega osamelca Zir na Krbavskem polju, d) pod goro Hrgud za Stolcem spet prevzel krmilo in peljal še zadnjo tretjino poti, ne da bi se bil zaletel.

Antibiotik je bil do noči na ponedeljek že nekoliko prijel, vročina ni več skakala, v torek pa se je povsem ustalila pri 36,8, kar je sicer za borelijca previsoko, a spet ne moteče. Ostala pa je žal jutranja okorelost, ki se vleče enako kot miselna megla skozi tudi danes (v sredo).

Že med napadi sem se domislil, za kaj bi lahko šlo, a sem bil preveč nebogljen, da bi kakorkoli preverjal. Danes šele sem si tezo potrdil.

Kar sledi, je odgovor UI pomočnika Perplexity.ai na moje davišnje vprašanje o medsebojnem vplivanju kovida in borelioze.

Ker v Sloveniji ni ljudi, ki ne bi občasno obolevali za raznimi sevi koviditisa (o katerih pa se pač ne piše več), med njimi pa jih najmanj 50.000 trpi kronično boreliozo (pa če se tega zavedajo ali ne), se mi zdijo podatki zanje pomembni.