Ljudje množično protestirajo proti režimu, ki je pod krinko boja proti korupciji ukinil še zadnje ostanke nadzora nad oblastjo. Režimu, ki je prepovedal opozicijo, ukinil volitve, zacementiral oblast v rokah enega samega človeka in to prodal kot “evropsko prihodnost”.

 

V državi, ki jo Evropa zaliva z milijardami, v času, ko naši ljudje doma ne zmorejo več položnic, se ukrajinski državljani borijo za nekaj, kar smo jim obljubili! Svobodo. S tem se razkriva brutalna resnica. Tako imenovana demokratična Ukrajina je pravzaprav laboratorij avtokracije, skrit pod nalepko EU.

 

Protikorupcijski organi? Odstranjeni. Volitve? Odložene. Politične stranke? Razglašene za izdajalske. Vera? Samo tista, ki je državna. Jezik? Samo tisti “pravi”. Cenzura? Absolutna. Svoboda? Samo v propagandnih sporočilih.

Tam glavni mediji še vedno lajajo mantro, da je Ukrajina = svoboda in Rusija = tema. Ko pa resnični ljudje v Kijevu dvignejo glas, takrat nastane tišina. Ali še huje, obtožbe o proruskosti.

 

In najlepše pri vsem? To plačujemo vsi mi. Vsak tank, vsak cent za pokojnine in plače ukrajinskih uradnikov, vsaka subvencija za propagandne oddaje, vse to je del našega padca standarda. Vse to, samo zato da lahko režim v Kijevu še naprej sedi na prestolu z bleščečim znakom “evropske poti”, medtem ko lastne državljane meče pod “vlak” ali jih sredi belega dne ugrabi in pošlje na fronto.

 

Ukrajina je danes ogledalo. Ne Rusije. Nas. Evropske unije. In podoba, ki se v njem zrcali, je vse prej kot demokratična. Je groteskna. Je Orwellova. Vsi mi pa smo samo statisti v tem eksperimentu.