Ne gre več za Trumpov načrt za mir, temveč za ukrajinski seznam pogojev, kako naj se vojna konča. Bruselj, London in Berlin ob tem zadržujejo dih in čakajo ali bo Washington pokimal. Nič več mirovna pobuda z Zahoda. Zdaj Kijev piše diktat, Washington posluša. Tako nekako zgleda stvar za zunanjega opazovalca.

Evropa je zavrnila Kelloggovo pobudo s hladnostjo, ki ni spominjala na diplomatski odziv, ampak na pripravo novega pritiska. Zahtevajo popoln umik Rusije, vrnitev Krima, vstop Ukrajine v NATO in hkrati še ameriško garancijo za obnovo. O mirovnih pogajanjih ni niti besede. Samo seznam zahtev. Brez alternative. Brez možnosti uspeha.

Trump se medtem izmika. Pošilja mešana sporočila. En dan poziva Putina naj ustavi napade, naslednji dan se pritožuje nad sankcijami in govori o miru v štiriindvajsetih urah. Potem na svoji platformi objavi čustven zapis in doda, da je Amerika izgubila vpliv. Deluje, kot da ne vodi procesa, ampak samo sledi dogodkom.

Tisto, česar nihče noče reči na glas, je, da ameriška politika ni več usmerjena iz Bele hiše, temveč iz lobijev, think-tankov in orožarske industrije. Trump morda še vedno govori o miru, a za njegovim hrbtom teče drugačna igra. Kongres pritiska, Pentagon razmišlja dolgoročno, mediji pišejo zgodbo, kjer vsak dvom v Ukrajino pomeni izdajo. V takem okolju ni več pomembno, kaj predsednik hoče. Pomembno je, kaj si upa narediti.

Zelenski postavlja pogoje. Bruselj grozi. Trump molči. Moskva napreduje. Ta vrstni red ne kaže na svet, ki gre proti mirovnemu dogovoru. Kaže na svet, kjer trenutni ameriški predsednik izgublja pobudo.