Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov

matjaž figelj dr. med.

Foto: Revija Vzajemnost

Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov v kratkem in jedrnatem intervjuju, ki ga je v imenu stranke Resni.ca opravila Sabina Senčar, dr. med.:

»Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.«

Stavka pacientov in Stavka zdravnikov je dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje v korist nikogar, ne zdravnikov, ne pacientov. Ali obstajajo ukrepi, ki bi lahko v najkrajšem času vsaj ublažili nemogoče razmere v zdravstvu za obe stavkajoči strani?
Imam nekaj konkretnih predlogov glede administrativnega dela družinskih zdravnikov, in sicer:

  • Recept za zdravilo za kronično bolezen naj traja do preklica (napiše se ga enkrat in lahko velja več let).
  • Napotnice naj piše zdravnik samo za preglede in preiskave, ki jih sam indicira. Napotnice, ki jih svetujejo klinični specialisti, naj klinični specialisti pišejo sami (družinski zdravniki niso njihove administratorke).
  • Družinski zdravniki naj ne pišejo predlogov za invalidsko komisijo, napišejo naj le napotnico. Invalidska komisija lahko sama pregleda dokumentacijo in bolnika ter poda mnenje (družinski zdravniki niso zbiratelji podatkov za invalidske komisije).
  • Presejalni programi so dolžnost NIJZ. Kaj ima s tem družinski zdravnik? Kdor si želi preventivnih pregledov, naj se zglasi direktno na NIJZ.
  • Zaposlene v referenčnih ambulantah je potrebno dodatno izobraziti, da bodo lahko samostojno opravljali smiselno delo.
  • Nasvete po e-pošti je potrebno takoj ukiniti zaradi nestrokovnosti in nepotrebne obremenitve družinskih zdravnikov.


Včasih dobim občutek, da pacienti tavajo od specialista do specialista z ogromno mapo izvidov, a brez pravega epiloga ali rešitve. Ti z debelimi mapami izvidov se zdijo najbolj izgubljeni, ne nujno najbolj bolni.
Velik delež obremenitve družinskih zdravnikov predstavljajo zaskrbljeni pacienti, ki pogosto ne želijo prevzemati odgovornosti. Zardi zaskrbljenosti so naročeni na številne preiskave, ki največkrat predstavljajo čezmerno zdravljenje in ne potrebo. Nepotrebna diagnostika in terapija sta ravno ti, ki sta najdražji, saj ne doprineseta ničesar k zdravljenju. Tako pacienti kot zdravniki se iz strahu zapletejo v neskončno popotovanje med napotitvami in zbiranjem polnih map izvidov.

Zagotovo sta zadnji dve leti izjemno poslabšali zdravje ljudi in tudi pritisk na osebne zdravnike.
Pomemben delež k razkroju družinske medicine prispeva tudi utrujenost družinskih zdravnikov zaradi zlorabe v času epidemije (neopazno jim je bila dodeljena naloga policajev in žandarjev). Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.

Katero vodilo bi predlagali za bolj optimalen odnos med zdravniki in pacienti, ki bi izboljšalo trenutno zmanjšano zaupanje med nami?
Načelo pravičnosti. Spoštujmo ga. Vsi imamo pravico do osebnega zdravnika. Glavarino osebnih zdravnikov je potrebno zvišati, da bodo vsi imeli osebnega zdravnika. Da zdravniki ne bodo preobremenjeni, je potrebno znižati nivo oskrbe (za vse). Na primer: če je bila doslej predvidena kontrola vsako leto, bo zdaj vsaka tri leta … Načelo pravičnosti je gonilo razvoja – ker bomo imeli vsi slabšo oskrbo, bo vsem v interesu, da se oskrba izboljša, vsi bomo pritiskali na sistem, ki bo prisiljen iskati boljše rešitve. Sem preveč idealist?

Intervju lahko delite med prijatelje:

Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov

Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov v kratkem in jedrnatem intervjuju, ki ga je v imenu stranke Resni.ca opravila Sabina Senčar, dr. med.:

»Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.«

Stavka pacientov in Stavka zdravnikov je dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje v korist nikogar, ne zdravnikov, ne pacientov. Ali obstajajo ukrepi, ki bi lahko v najkrajšem času vsaj ublažili nemogoče razmere v zdravstvu za obe stavkajoči strani?
Imam nekaj konkretnih predlogov glede administrativnega dela družinskih zdravnikov, in sicer:

  • Recept za zdravilo za kronično bolezen naj traja do preklica (napiše se ga enkrat in lahko velja več let).
  • Napotnice naj piše zdravnik samo za preglede in preiskave, ki jih sam indicira. Napotnice, ki jih svetujejo klinični specialisti, naj klinični specialisti pišejo sami (družinski zdravniki niso njihove administratorke).
  • Družinski zdravniki naj ne pišejo predlogov za invalidsko komisijo, napišejo naj le napotnico. Invalidska komisija lahko sama pregleda dokumentacijo in bolnika ter poda mnenje (družinski zdravniki niso zbiratelji podatkov za invalidske komisije).
  • Presejalni programi so dolžnost NIJZ. Kaj ima s tem družinski zdravnik? Kdor si želi preventivnih pregledov, naj se zglasi direktno na NIJZ.
  • Zaposlene v referenčnih ambulantah je potrebno dodatno izobraziti, da bodo lahko samostojno opravljali smiselno delo.
  • Nasvete po e-pošti je potrebno takoj ukiniti zaradi nestrokovnosti in nepotrebne obremenitve družinskih zdravnikov.


Včasih dobim občutek, da pacienti tavajo od specialista do specialista z ogromno mapo izvidov, a brez pravega epiloga ali rešitve. Ti z debelimi mapami izvidov se zdijo najbolj izgubljeni, ne nujno najbolj bolni.
Velik delež obremenitve družinskih zdravnikov predstavljajo zaskrbljeni pacienti, ki pogosto ne želijo prevzemati odgovornosti. Zardi zaskrbljenosti so naročeni na številne preiskave, ki največkrat predstavljajo čezmerno zdravljenje in ne potrebo. Nepotrebna diagnostika in terapija sta ravno ti, ki sta najdražji, saj ne doprineseta ničesar k zdravljenju. Tako pacienti kot zdravniki se iz strahu zapletejo v neskončno popotovanje med napotitvami in zbiranjem polnih map izvidov.

Zagotovo sta zadnji dve leti izjemno poslabšali zdravje ljudi in tudi pritisk na osebne zdravnike.
Pomemben delež k razkroju družinske medicine prispeva tudi utrujenost družinskih zdravnikov zaradi zlorabe v času epidemije (neopazno jim je bila dodeljena naloga policajev in žandarjev). Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.

Katero vodilo bi predlagali za bolj optimalen odnos med zdravniki in pacienti, ki bi izboljšalo trenutno zmanjšano zaupanje med nami?
Načelo pravičnosti. Spoštujmo ga. Vsi imamo pravico do osebnega zdravnika. Glavarino osebnih zdravnikov je potrebno zvišati, da bodo vsi imeli osebnega zdravnika. Da zdravniki ne bodo preobremenjeni, je potrebno znižati nivo oskrbe (za vse). Na primer: če je bila doslej predvidena kontrola vsako leto, bo zdaj vsaka tri leta … Načelo pravičnosti je gonilo razvoja – ker bomo imeli vsi slabšo oskrbo, bo vsem v interesu, da se oskrba izboljša, vsi bomo pritiskali na sistem, ki bo prisiljen iskati boljše rešitve. Sem preveč idealist?

Intervju lahko delite med prijatelje:

Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov

Matjaž Figelj, dr.med., odkrito o stavkah pacientov in zdravnikov v kratkem in jedrnatem intervjuju, ki ga je v imenu stranke Resni.ca opravila Sabina Senčar, dr. med.:

»Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.«

Stavka pacientov in Stavka zdravnikov je dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje v korist nikogar, ne zdravnikov, ne pacientov. Ali obstajajo ukrepi, ki bi lahko v najkrajšem času vsaj ublažili nemogoče razmere v zdravstvu za obe stavkajoči strani?
Imam nekaj konkretnih predlogov glede administrativnega dela družinskih zdravnikov, in sicer:

  • Recept za zdravilo za kronično bolezen naj traja do preklica (napiše se ga enkrat in lahko velja več let).
  • Napotnice naj piše zdravnik samo za preglede in preiskave, ki jih sam indicira. Napotnice, ki jih svetujejo klinični specialisti, naj klinični specialisti pišejo sami (družinski zdravniki niso njihove administratorke).
  • Družinski zdravniki naj ne pišejo predlogov za invalidsko komisijo, napišejo naj le napotnico. Invalidska komisija lahko sama pregleda dokumentacijo in bolnika ter poda mnenje (družinski zdravniki niso zbiratelji podatkov za invalidske komisije).
  • Presejalni programi so dolžnost NIJZ. Kaj ima s tem družinski zdravnik? Kdor si želi preventivnih pregledov, naj se zglasi direktno na NIJZ.
  • Zaposlene v referenčnih ambulantah je potrebno dodatno izobraziti, da bodo lahko samostojno opravljali smiselno delo.
  • Nasvete po e-pošti je potrebno takoj ukiniti zaradi nestrokovnosti in nepotrebne obremenitve družinskih zdravnikov.


Včasih dobim občutek, da pacienti tavajo od specialista do specialista z ogromno mapo izvidov, a brez pravega epiloga ali rešitve. Ti z debelimi mapami izvidov se zdijo najbolj izgubljeni, ne nujno najbolj bolni.
Velik delež obremenitve družinskih zdravnikov predstavljajo zaskrbljeni pacienti, ki pogosto ne želijo prevzemati odgovornosti. Zardi zaskrbljenosti so naročeni na številne preiskave, ki največkrat predstavljajo čezmerno zdravljenje in ne potrebo. Nepotrebna diagnostika in terapija sta ravno ti, ki sta najdražji, saj ne doprineseta ničesar k zdravljenju. Tako pacienti kot zdravniki se iz strahu zapletejo v neskončno popotovanje med napotitvami in zbiranjem polnih map izvidov.

Zagotovo sta zadnji dve leti izjemno poslabšali zdravje ljudi in tudi pritisk na osebne zdravnike.
Pomemben delež k razkroju družinske medicine prispeva tudi utrujenost družinskih zdravnikov zaradi zlorabe v času epidemije (neopazno jim je bila dodeljena naloga policajev in žandarjev). Rehabilitacija bo dolga (vsaj desetletje). Da bi jo vsaj malo pospešili, je potrebno napako ozavestiti in priznati ter se ljudem opravičiti. To je pogoj za gradnjo odnosa zdravnik-pacient na drugačnih, zdravih temeljih in začetek rehabilitacije.

Katero vodilo bi predlagali za bolj optimalen odnos med zdravniki in pacienti, ki bi izboljšalo trenutno zmanjšano zaupanje med nami?
Načelo pravičnosti. Spoštujmo ga. Vsi imamo pravico do osebnega zdravnika. Glavarino osebnih zdravnikov je potrebno zvišati, da bodo vsi imeli osebnega zdravnika. Da zdravniki ne bodo preobremenjeni, je potrebno znižati nivo oskrbe (za vse). Na primer: če je bila doslej predvidena kontrola vsako leto, bo zdaj vsaka tri leta … Načelo pravičnosti je gonilo razvoja – ker bomo imeli vsi slabšo oskrbo, bo vsem v interesu, da se oskrba izboljša, vsi bomo pritiskali na sistem, ki bo prisiljen iskati boljše rešitve. Sem preveč idealist?

Intervju lahko delite med prijatelje: