V torek, 10. 1., bo potekal protest pacientov. Oblikovanih je bilo pet zahtev:

1. Vsem pacientom je treba nemudoma zagotoviti dostop do osebnega zdravnika.
2. Odpraviti je treba dopolnilno zdravstveno zavarovanje – tako, da se ukinejo doplačila za zdravstvene storitve.
3. Prekiniti je treba delo zdravnikov v dvojni praksi.
4. Preprečiti je treba preskakovanje čakalnih vrst, ki ga omogočajo komercialna zavarovanja.
5. Javno zdravstvo mora slediti potrebam pacientov, ne profitom koncesionarjev.

Zahteve bomo udeleženci na protestih zagotovo podprli.

Ko sta si složna oba deležnika v procesih zdravstva, zdravniki in pacienti, je zadnji čas za korenite spremembe:

1. Po ustavi bi morala biti vsem ljudem zagotovljena pravica do zdravljenja. Slednja se pri nas ne izvaja le preko osebnega zdravnika. Bolj kreativni državljani imajo možnost obiska pri specialistu, tudi brez posredovanja osebnega zdravnika. Tistim, ki po vseh prispevkih za osnovno in dopolnilno zavarovanje ostane dovolj denarja, lahko na svoje stroške in po svoji presoji obiščejo specialista v privatnem aranžmaju. Tudi zdravila na beli recept so jim dostopna v vsakem obsegu in vrednosti, z minimalnimi omejitvami. Žal nasprotno, ti srečneži, ki še imajo osebnega zdravnika v Sloveniji, ne bodo nujno prišli v razumnem času do želenega specialista ali posega, ki ga potrebujejo. S stališča pacientov in njihove dobrobiti samo število osebnih zdravnikov ne more drastično izboljšati hude krize zdravstvenega sistema. Nasprotno, v obstoječem sistemu se razlike med ljudmi poglabljajo na osnovi socialno-ekonomskega statusa. Triaža bolezni se izvaja glede na ekonomsko sposobnost bolnika in ne glede na težo bolezni.

2. Poklic osebnega zdravnika je postal z leti degradiran in nezanimiv. Tega se ne da rešiti s ponujeno večjo urno postavko, temveč s korenito spremenjenimi pogoji dela. Današnja vloga osebnega zdravnika je predvsem birokratska. V svoji ambulanti se osebni zdravnik posveča predvsem programom, napotitvam, receptom in staležem. Za pristen, intimen, človeški stik mu ne ostane veliko časa. Z drugimi besedami, zdravnik je odtujen od produkta svojega dela, zatorej frustriran in nezadovoljen. Več denarja ni dovolj dober motiv za osebno rast in izpolnitev. V zgodbi, ki mu jo bi običajno pripovedovali ljudje v njegovi ambulanti, manjkajo cele strani, poglavja, uvodi in zaključki. Namesto raziskovanja ima na voljo pisarniško dejavnost. Osebni zdravnik, ki mu je v osnovi namenjena triažna dejavnost, bi lahko v sistemu, v kakršnem smo se znašli, lahko bil kdorkoli, ki obvlada pisanje, prepisovanje in nekaj »Google« pismenosti. Sicer bi triaža v medicini morala pripadati najizkušenejšemu zdravniku v ekipi. On bi naj usmerjal, organiziral, zaključeval in reševal zdravje svojih pacientov. Vendarle, če se odločimo ohraniti ta slab sistem osebnega zdravnika, birokratskega molja, potem specializacija splošne medicine ni potrebna. V ambulanti osebnega zdravnika bi lahko rekrutirali vse mlade zdravnike takoj po diplomi. Prepisovanje mnenj specialistov in izvrševanje predlogov le teh, bi najbolj koristila prav njim, da si naberejo klinične izkušnje. Samo večje število osebnih zdravnikov pomeni podaljševanje agonije umirajočega modela našega zdravstva.

3. Dopolnilno zavarovanje po načinu uravnilovke je potrebno takoj ukiniti. Ureditev zdravstvenega zavarovanja je predpogoj za izboljšanje zdravstvenega sistema. Populacija se stara in denarja za zdravstvo zagotovo ni dovolj. Dopolnilno zavarovanje bi morali vključiti v osnovno in s tem razbremeniti ranljive skupine, starostnikov, kronično bolnih. Breme večjega plačila zavarovanja bi s tem prenesli na delovno populacijo, ki praviloma trenutno nima večje koristi od obveznega zavarovanja. Na tem tudi v osnovi temelji solidarnost in vzajemnost zdravstvenega zavarovanja.

4. Denar mora slediti pacientu. V javno zdravstvo bi morali biti enakovredno vključeni tako javne zdravstvene institucije kot tudi vsi zasebniki. Koncesionarstvo je nepotreben način poslovanja, če bi se zavedali, da zavarovanje pripada pacientu. Kje bo ta uveljavljal svoje pravice z naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri zasebniku ali v javni instituciji, je nepomembno. Storitev mora biti plačana iz njegove »police« zavarovanja.

5. Dobički ne odtekajo h koncesionarjem, temveč se izgubljajo v korupciji, k posrednikom in v farmacevtsko industrijo. Vzpodbujati je potrebno podjetništvo manjših zasebnih ambulant, kjer so pogoji dela boljši za zaposlene, po vseh raziskavah so tudi veliko bolj pacientom prijazni in učinkoviti. Zasebna podjetja niso podvržena korupciji. Trg sam uravnava kvaliteto opravljene storitve. Zasebna iniciativa ne ruši javnega (oziroma trenutno državnega) zdravstva, temveč pripomore k boljši dostopnosti, širitvi mreže javnega zdravstva in zmanjševanju čakalnih vrst. Po tridesetih letih družbe v kateri veljajo zakoni tržnega gospodarstva, ne moremo zdravstva ohranjati takega kot smo ga poznali v socializmu.

6. Sistem zdravnikov dvoživk bi bilo potrebno takoj ukiniti. Zdravnik se lahko odloči, kje mu pogoji dela bolj ustrezajo, pri zasebniku, kot zasebniku ali v javni ustanovi. Zdravniki ne bi delali v javnem (oziroma trenutno v državnem) in v zasebnem sektorju hkrati, če bi bili pogoji v obeh sektorjih zadovoljivi. Namesto, da bi bilo sodelovanje in povezovanje javnega in zasebnega zdravstva institucionalizirano, to povezovanje prevzemajo na svoja pleča zdravniki, ki opravljajo to povezovanje. Ko bodo zasebniki enakovredno vključeni v javno zdravstvo, ne bo več nobenih potreb po »zdravnikih dvoživkah«.

7. Preskakovanje vrst je možno samo v tako netransparentnem sistemu zdravstva kot ga imamo pri nas. Komercialne zavarovalnice le malo prispevajo k sistemskemu preskakovanju vrst.

Menimo, da razmer v zdravstvu ne bo rešila stavka, ampak politična volja za korenite spremembe zdravstva v Sloveniji. Podpiramo izražanje volje ljudstva z miroljubnimi protesti tudi kadar se z vsebino ne strinjamo povsem.

Avtorica: Sabina Senčar, dr. med.